TRAJNOSTNO MOBILNI »ZDEJ« IN NE ENKRAT V DALJNI PRIHODNOSTI
Sodobno življenje zahteva mobilnost, ta pa možnosti čim hitrejšega premikanja v prostoru. A prostor ni le »časovni strošek«, temveč je obenem naravna danost, (kulturna) krajina in življenjski prostor, a ne samo za človeka in po njegovi meri. Naše potrebe po »priti čim hitreje in čim dlje« v vse smeri neba in po njem ne smejo uničiti pokrajine in njenih habitatov. Upravljanje mobilnosti se začne z urejanjem prostora. Zgolj gradnja cest samo poveča promet do urbanih središč, kjer so delovna mesta, uprava, trgovski centri in zabava.
V stranki Z.DEJ se zavedamo, da bo v Sloveniji treba zgraditi še prenekatero cesto, predvsem pa številne obstoječe temeljito obnoviti, da bomo imeli vsi enakopravnejše možnosti njihove uporabe. A hkrati vemo, da se bomo z izključnimi vlaganji v cestno omrežje slej ko prej ujeli v začarani krog avtomobilske zasičenosti, saj več cest pomeni tudi več avtomobilov, to pa spet zahteva gradnjo in vzdrževanje še večjega števila cest in tako naprej v neskončnost uničenega okolja in prezadolženih javnih financ.
Poleg boljše in večsektorsko zasnovane politike upravljanja prostora vidimo rešitev v zmanjšanju potreb po prisilni mobilnosti ter povečanju izbire med različnimi vrstami prevoza.
Zmanjšanje potreb po mobilnosti na eni strani omogoča prav boljše upravljanje s prostorom, tako da so vsakodnevne poti čim krajše in čim manj razvejane. Po drugi strani podpiramo uvajanje tehničnih, socialnih in institucionalnih inovacij, ki omogočajo več in boljše delo, izobraževanje in urejanje različnih zadev na daljavo, ne da bi se s tem povečale delovne obremenitve in zmanjšala socialna varnost zaposlenih.
Državljani pri izbirah na področju prometa ne smejo biti omejeni le na to, s katero vrsto in znamko avtomobila bomo stali v prometnih zastojih, temveč moramo imeti predvsem na izbiro, s katerimi kombinacijami različnih prometnih sredstev bomo cilj dosegli ne le čim prej, temveč tudi čim manj utrujeni, čim bolj zdravi in dobro razpoloženi (ter s tem tudi bolj produktivni) in s čim manjšim ogljičnim odtisom.
Desetletja smo v Sloveniji zanemarjali javni potniški promet, zato je nastopil čas, da z dejanji dokažemo, da bo ta v kombinaciji s tradicionalno (hoja, kolesarjenje in rolanje) in sodobno mikromobilnostjo (električna kolesa in skiroji) res lahko tudi časovno konkurenčen pri večini dnevnih selitev v urbana središča in sezonskih potovanjih na turistične destinacije.
Zato v stranki Z.DEJ dajemo prednost predvsem investicijam v javno železniško infrastrukturo, izboljšanju pogojev za varno in udobno kolesarjenje, rolkanje, rolanje in vožnjo s skiroji, gradnji sodobnih prestopnih točk med javnim in drugimi vrstami prometa ter celovitem sistemu načrtovanja in upravljanja integriranega javnega prometa in mikro-mobilnosti.
V stranki Z.DEJ si odločno prizadevamo, da bi bil »drugi tir« od Divače do Kopra sodobna dvotirna proga in ne zgolj enotirna z nastavki za dvotirnost enkrat v še nedorečeni prihodnosti. Obstoječa enotirna proga mora biti namenjena kvečjemu turističnim namenom bodisi v obliki proge za muzejske vlake bodisi kot trasa za izgradnjo atraktivne kolesarske proge. Zavedamo se, da mora biti železnica nosilna infrastruktura vseh razvojnih osi, zato bomo aktivno podprli posodobitev dolenjske železnice z možnostjo podaljšanja do Karlovca, temeljito obnovo in posodobitev bohinjske in dravske proge ter prog med Trebnjem in Sevnico ter Grobelnim in Rogatcem, gradnjo železniškega priključka med gorenjsko progo in ljubljanskim letališčem, posodobitev kamniške proge. Celotno železniško mrežo je potrebno elektrificirati. Hkrati podpiramo idejo o izgradnji hitre železnice med Mariborom in Novo Gorico in povezave nanjo med Celjem in Dravogradom, a je njeno upravičenost potrebno pred tem izpostaviti strokovno neodvisnemu večkriterijskemu preverjanju.
Podpiramo posodabljanje in gradnjo nove infrastrukture za mikro-mobilnost z namenom, da ta postane sestavni del integriranega načrtovanja in gradnje državne cestne infrastrukture. Ob tem še posebej podpiramo posodabljanje, širitev in integracijo obstoječih lokalnih kolesarskih povezav in izgradnjo mreže daljinskih kolesarskih povezav v želji, da Slovenija v prihodnosti ne bo le prepoznavna po svojih vrhunskih kolesarjih, temveč da bo kolesarjenje po njej postalo varno, udobno in privlačno za širše množice, tako za tiste, ki se dnevno vozijo na delo ali po opravkih, kot tiste, ki želijo na kolesu aktivno spoznati in doživeti čare naše raznolike domovine.
Samo s celostnim upravljanjem prostora in ponudbo elektrifikacije prometa kot alternativo prisilni mobilnosti oz. vožnji z avtomobilom bomo dosegli, da bo postal promet okoljsko in socialno vzdržen. A elektrifikacija prometa bo okoljsko vzdržna le v primeru, da se bo večina zanjo potrebne energije pridobila iz razpršenih obnovljivih virov na sprejemljivih lokacijah in da bo celoten sistem zasnovan tako, da bodo aktivne in izrabljene akumulatorske baterije služile tudi kot hranilniki presežkov iz obnovljivih virov pridobljene električne energije. Socialno pa bo vzdržna le, če bo učinkovita integracija posodobljenega javnega prometa in mikromobilnosti ponudila cenovno in časovno konkurenčno alternativo vsem, ki si kljub državnim podporam ne bodo mogli privoščiti zaenkrat še dragih električnih avtomobilov. Zato bo nadaljnja širitev infrastrukture za električna vozila z vidika običajnega uporabnika in okolja smiselna le, če se bosta sočasno izpolnjevala tudi oba zgoraj navedena pogoja zelene modernizacije mobilnosti. V nasprotnem primeru je namreč trajnostni razvoj samo farsa.