Način na katerega se vlada loteva sprememb socialne zakonodaje iz katerega so izključeni socialni partnerji, stroka, nvo in zainteresirana javnost botruje predloge sprememb zakonov, ki ne izboljšujejo socialne slike države, pač pa bo z njihovim sprejemom socialna podoba Slovenije slabša.
Predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi in Zakona o igrah na srečo oba posegata v socialno tkivo države in rešitve, ki jih prinašata ne izboljšujejo socialne slike, še več, spremembe, ki jih vnašata prinašajo manj sredstev za lajšanje težav invalidov in za njihovo večje vključevanje v družbo, manj sredstev za lajšanje težav najbolj ogroženih prebivalcev Slovenije in večjo privatizacijo storitev, ki bi jih morala zagotavljati država za vse prebivalce, ne glede na njihovo socialno ozadje in finančno zmožnost.
Zakon o dolgotrajni oskrbi je gotovo potreben, že leta se o njem govori, vendar učinkovitost s katero se hvali vlada ni nekaj pozitivnega, če predlog zakona ni usklajen s socialnimi partnerji, stroko in zainteresirano javnostjo in v resnici ne prinaša rešitev zdaj, čeprav jih nujno potrebujemo, pušča preveč odprta vrata vstopu privatnega kapitala v storitve, ki bi jih morala zagotavljati država za vse svoje prebivalce ne glede na socialni status in finančno zmožnost. . Z odpiranjem trga za prihod tujih iger na srečo se posredno ogroža sredstva, ki jih za potrebe invalidov in socialno ogroženih skupin prebivalstva pridobivata preko Loterije Slovenija dve Fundaciji, Fundacija za šport in Fundacija za invalidske in humanitarne organizacije, FIHO. FIHO, s financiranjem invalidskih in humanitarnih organizacij v veliki meri predstavlja nujno potrebne podporne socialne programe , ki jih država ne financira, ali jih ne financira dovolj.
Spremembe zakonov s področja socialno varstvenih dodatkov, socialnih prejemkov in trga dela
Prilagajanje državne pomoči razmeram na trgu na način korenčka in palice, ko gre za prejemnike denarne socialne pomoči (DSP) in dolgotrajne brezposelne, ki predstavljajo posebej ranljivo skupino prebivalcev, tudi ni primerna rešitev. Posebej pri dolgotrajno brezposelnih gre velikokrat za kompleksne okoliščine, ki so botrovale temu stanju. Smiselno bi bilo sprejeti ukrepe, ki bi vzpodbujali delodajalce k ustvarjanju dostojno plačanih delovnih mest. Potem bi imeli z dodatno pomočjo države manj dela. Ali/in uvedba univerzalnega temeljnega dohodka za vse. Tudi to bi bistveno olajšalo administrativno breme socialnih delavcev v Centrih za socialno delo (CSD).
Socialno varstveni prejemki
Usmeritev v poenostavitev izračunov, ki jih pripravljajo na Centrih za socialno delo je v luči zmanjševanja administriranja pozitivna, saj je smiselno strokovne delavke in delavce v CSDjih razbremeniti, da bi lahko več dela namenili neposrednemu delu z uporabniki in terenskemu delu.
Starejši
Sprememba, ki se nanaša na podaljševanje pravice do varstvenega dodatke za starejše, ki se podaljša po uradni dolžnosti je zelo pozitivna, starejšim ne bo potrebno kar naprej vlagati prošenj za podaljšanje.
Dodatek za delovno aktivnost
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se je odločilo, da prostovoljstvo, ki je ena od aktivnosti, s katero si lahko prejemnik denarne socialne pomoči poviša pomoč z dodatkom za delovno aktivnost dopusti le v primeru, da prostovljec opravi najmanj 60 ur na mesec. To je skoraj polovica rednega delavnika in v primeru, da je človek sposoben redno opravljati najmanj 60 ur mesečno dela znotraj ene od prostovoljskih organizacij bi verjetno lahko opravljal tudi plačano zaposlitev, če bi jo dobil. Zato ni smiselno posegati v ta institut, ki se je izkazal za zelo primernega predvsem za ljudi, ki trenutno zaradi različnih osebnih okoliščin niso sposobni vstopati na trg dela, ostajajo pa zaradi prostovoljenja vpeti v družbo, imajo možnost za ohranjanje ali širitev socialnih mrež in pridobivajo potrebno delovno samozavest in kondicijo. Prinaša tudi dobrobit za duševno zdravje vključenih prejemnikov DSP, kar je bilo posebej opazno v času epidemije. Ljudje, ki so že večletni prejemniki denarne socialne pomoči večinoma niso sposobni v kratkem času uspešno vstopiti na trg dela. Gre za dolgotrajen proces in ker gre v največjem številu (podatki iz decembra 2020) za 2919 ljudi za katere prostovoljske organizacije poročajo o veliki dobrobiti, ki jo ta institut prinaša, smatramo, da ga je vredno ohranjati takega, kot je, oziroma razmisliti o možnosti uvedbe »malega dela«, v katerega bi se lahko vključili uporabniki humanitarnih organizacij in bi predstavljal neobdavčeno plačano delo do določenega zneska. To bi lahko bila zamenjava za dodatek na delovno aktivnost na podlagi prostovoljskega dela.
Trg dela
Prav tako je neprimeren ukrep, da mora brezposelni, v kolikor ne pridobi dela po šestih mesecih brezposelnosti sprejeti tudi delo, za katerega je potrebna dve stopnje nižja izobrazba, kot jo ima brezposelna oseba. Razumemo, da predlagatelj MDDSZ poskuša odgovoriti na potrebe trga dela, vendar se nam zdi način neprimeren. Potrebno je zagotoviti primerne plače za deficitarna delovna mesta, saj je to dober motivacijski sistem za zaposlovanje. Vsekakor boljši kot prisila, ki pogojuje državno pomoč s sprejetjem neprimernega dela. (Na primer negovalni in drugi kader v domovih za starejše občane). To ni primerno niti s stališča dobrih zaposlovalcev, ki potrebujejo predvsem motivirane zaposlene.
Javna dela
Menimo, da je podaljševanje javnih del iz enega oz. dveh let smiselno, kadar gre za posebne skupine vključenih, ki imajo že zdaj možnost opravljati javna dela dve leti, ali za starejše, ki imajo le še nekaj let do upokojitve. Za te ljudi je možnosti za redno zaposlitev malo in bi bila taka rešitev smiselna.