Fantazija, potreba ali nujnost?
Ob pogledu na zastoje, hrup, visoke cene cestnine in goriva, visoke emisije iz prometa, pomanjkanje in prekinjenost kolesarskih stez, slabo stanje železnic in javnega prometa ter zadnje opozorilo mednarodnih strokovnjakov v IPPC poročilu, se zastavlja vprašanje, ali ima Slovenija strategijo na področju problematike transporta, s katero lahko obrne sedanje negativne trende? Pa ne tako na papirju, ampak tisto realno, ki jo dejansko želi izpeljati.
Zato je potrebna razprava o trajnostnem prometu kot možnem izhodu iz današnje situacije. Dejstvo je, da je transport najpomembnejši posamezni vir toplogrednih plinov, hrupa, za ljudi in naravo zdravstveno škodljivih emisij in socialne nepravičnosti v družbi. Kot tak bistveno prispeva h globalnemu segrevanju, ogroža zdravje ljudi in biološko raznovrstnost ter povzroča socialno nepravičnost in izločenost.
Zdaj, ko Slovenija končuje predsedovanje EU, se sprašujem, ali smo naredili dovolj, da bi Slovenija vodila pot k boljši mobilnosti?
Trajnostni transportni sistem je tisti, ki zagotavlja temeljno dostopnost in razvoj potreb posameznikov, gospodarskih subjektov in družb na varen način in skladno s človeškim zdravjem ter zdravjem ekoloških sistemov. Poleg tega pospešuje enakost znotraj posamezne generacije in med generacijami; Tak sistem je uresničljiv, deluje korektno in učinkovito ter ponuja izbiro med načini transporta.
Source: TRL, 2007
Zgoraj prikazana tabela prikazuje, kako se poveže vse vljučene vplive prometa in preko katere se lahko identificira najbolj primeren pristop k izboljšanju stanja prometne infrastrukture ter vplivov na okolje. Tak pristop je zelo pomemben, saj je pri načrtovanju prometne infrastrukture potrebno pregledati vse elemente transporta, da se najde najbolj primerna oblika transportne infrastrukture za mesta. Ob razvoju tehnologij, pa je seveda tudi potrebno misliti na alternativne vire energije.
Če ni infrastrukture (primernega javnega prometa, železnice, kolesarskih stez ali pločnikov), ljudje preprosto nimajo transportne opcije in je tudi ne morejo izbirati. Izjemoma vidite pešce, ki pešačijo ob cesti brez pločnika, ali kolesarje, ki kolesarijo ob cesti brez kolesarske steze in s tem “kršijo predpise”. V resnici pa ste samo opazili socialno izločenost in s tem povezano skrajno prometno ogroženost tistega dela ljudi, za katerega (avtomobilska) prometna infrastruktura ni dostopna in ni predvidena.
Eden od večnih izzivov v Sloveniji je ureditev javnega potniškega prometa v Ljubljani, kamor dnevno pride tudi po 150 tisoč vozil. Najboljša rešitev za prestolnico bi bilo postopno omejevanje vstopa vozil v središče mesta. Prvi korak bi lahko bila omejitev na območju od Kliničnega centra, Aškerčeve in Tivolske ceste ter glavne železniške postaje. V naslednjih korakih pa bi morali na nek način omejiti promet na celotnem območju ljubljanske obvoznice.
V strogi center bi seveda lahko nemoteno vstopala vozila javnega potniškega prometa, taksiji in električna vozila. Vsa druga vozila pa bi plačala določeno vsoto za vstop v to območje. Zbrana sredstva bi bila strogo namenska , in sicer za izboljšavo prometne infrastrukture za podporo javnemu potniškemu prometu.
Povečati bi bilo treba tudi število rumenih pasov, na katerih se lahko vozijo avtobusi, taksiji in vozila, v katerih je več kot ena oseba. Ob tem je treba odpraviti plačilo vožnje po rumenem pasu za taksi službe. Tak ukrep, ki je na mestu sedaj, omejuje uporabo taksi prevozov in podpira uporabo osebnih vozil.
Glede na poročilo IPPC strokovnjakov in podatek, da bomo kmalu na točki brez povratka, bomo morali tudi v Ljubljani zbrati pogum in narediti učinkovit korak naprej pri ureditvi javnega potniškega prometa.