Ob 1. oktobru – mednarodnem dnevu starejših bi se morali zamisliti glede položaja starejših v naši družbi in nekaj ukreniti, da bi spodbudili medgeneracijsko sožitje in kakovostnejše življenje v tretjem življenjskem obdobju.
Dejstvo je, da je Slovenija hitro starajoča se družba in da se življenjska doba podaljšuje, kar lahko štejemo za civilizacijski uspeh. Ob tem pa je zelo pomembno zavedanje, da starost ni bolezen, ampak je le naravni del življenjskega cikla ljudi, zato je naložba v kakovostno staranje naložba v vse ljudi.
Žal pa v Sloveniji življenje večine starostnikov ni na prav nič zavidanja vredni ravni. Starostniki so prepogosto tarča diskriminacije, soočajo se z neenakostjo in izključenostjo, poleg tega pa večina pozablja na priznanje socialnega, kulturnega, ekonomskega in političnega prispevka, ki ga dajejo svojemu okolju.
Čeprav bi pokojnine morale zadoščati za dostojno življenje vseh upokojencev, številni med njimi živijo na robu revščine. Poleg tega so starejši prepogosto žrtve fizičnega, psihičnega in finančnega nasilja. Ker nimamo ustreznih programov oziroma priprav na upokojitev, nekateri ljudje po upokojitvi doživljajo duševne stiske, ki lahko prerastejo tudi v duševne bolezni.
Z le nekaj konkretnimi ukrepi bi lahko življenje starostnikov bistveno izboljšali. Ko je govora o demografskem skladu, bi slednjega morali zastaviti tako, da bi predstavljal le vir bodočih pokojnin. Najnižja pokojnina pa bi morala omogočati dostojno starost. Poleg finančnega vidika pa je zelo pomemben tudi družbeni vidik. Ljudem bi morali omogočiti postopno prehajanje v pokoj in vključevanje v pred upokojitvene programe. Mrežo dnevnih centrov in medgeneracijskih centrov, ki imajo izjemno vlogo pri preprečevanju osamljenosti starostnikov, bi morali razširiti po vsej državi. Prav tako bi morali model dobre prakse brezplačnih prevozov za starejše prenesti na vse občine, predvsem pa tam, kjer javni prevoz ne deluje dovolj učinkovito. Istočasno bi morali okrepiti ponudbo alternativnih bivanjskih skupnosti za starejše, ki ob zadostni socialni in zdravstveni podpori omogočajo samostojno in dostojno življenje starostnikov. Prav tako bi se morali zavzemati za vzpodbujanje aktivnega življenja starostnikov skozi preventivne prostovoljske programe, pestro in ciljno ponudbo rekreativnih dejavnosti za starejše, vzpodbudami za kulturno udejstvovanje in medgeneracijskim prenosom znanj predvsem v deficitarnih poklicih. V domovih za starejše bi morali dvigniti kakovost življenja stanovalcev in negovalnega kadra, ob tem pa uvesti zunanje periodične raziskave o kakovosti življenja v domovih. Sprejeti bi bilo treba tudi finančno usklajeni zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bi starejšim omogočil izbiro programov dolgotrajne oskrbe glede na njihove potrebe in socialni položaj. Potrebne bi bile tudi dodatne spodbude za razvoj podporne mreže prostovoljcev, ki bi pripomogle k daljšemu samostojnemu življenju, manjši osamljenosti in pravočasni zaznavi zdravstvenih in drugih težav vključenih starostnikov. Ob vsem tem ne bi smeli pozabiti tudi na podporo svojcem, ki jim bi morali zagotoviti ustrezno izobraževanje in obveščenost o možnostih oskrbe, podpore in pripomočkih za starejše. Večji poudarek bi bilo treba nameniti tudi preventivi, s ciljem ohranjanja psihofizične kondicije, vzdrževanja kognitivnih sposobnosti in posledično manjše potrebe po zdravstvenih storitvah. Zavzemati bi se morali tudi za kadrovsko okrepitev in širitev mreže javnih ponudnikov oskrbe oziroma pomoči na domu, pri čemer bi morali stremeti k možnosti povezovanja in dopolnjevanja javnega in nevladnega sektorja. Razmisliti pa bi bilo dobro tudi o vzpostavitvi posebnega dela za starejše, ki bi bilo primerno obdavčeno in bi zato spodbujalo vključevanje starejših. Vse to bi zagotovo pripomoglo k zmanjšanju revščine med starejšimi, manjši osamljenosti in posledično manj psihičnim in drugim zdravstvenim težavam ter nenazadnje k bistveno bolj kakovostnemu življenju starostnikov v Sloveniji.
Poleg državnega proračuna in sredstev iz pokojninske in zdravstvene blagajne bi dodatna sredstva za uresničitev zgoraj naštetih ukrepov lahko črpali iz evropske kohezijske politike ter evropskega socialnega sklada. Kjer je volja, je tudi pot, pravi znani pregovor. Zato je treba le zavihati rokave in nekaj postoriti za lepšo starost vseh nas. In to čim prej oziroma Z.dej!