V Stranki zelenih dejanj, Z.DEJ ocenjujemo dogovor sprejet v Glasgowu za neuspeh. Če bi bile besede in pozivi k zmanjšanju uporabe premoga dovolj, bi se danes že pogovarjali o tem, kako razvijati brezogljično družbo. Toliko je namreč že bilo teh pozivov! Namesto tega bi pogodbenice konvencije o spremembi podnebja (UNFCC) morale sprejeti konkretne zaveze za prenehanje uporabe premoga in odpraviti vse škodljive subvencije za fosilna goriva. Samo to nas bo pripeljalo do tega, da bomo globalno segrevanje omejili na 1,5 stopinje. Namesto, da bi naredili korak naprej, smo obstali na mestu. Dejansko reševanje podnebne katastrofe se zopet prestavlja v nedorečeno prihodnost.
Pred začetkom COP26 so bile glavne teme, kako mobilizirati javna sredstva, kako sodelovati z zasebnim sektorjem, določitev cene ogljika ter nadgradnja podnebnih ciljev in politik. Cilj je bil skleniti dogovor, ki zagotavlja ali vsaj omogoča, da se pravočasno doseže ogljična nevtralnost na svetovni ravni. Poleg tega pa tudi dokončanje pravil, ki usmerjajo izvajanje Pariškega sporazuma, da se zagotovi zbiranje 100 milijard USD na letni ravni za pomoč državam v razvoju pri spopadanju s posledicami podnebnih sprememb.
S sprejetim dogovorom se problemi ne zmanjšujejo. Nasprotno, vedno večji bodo.
Obveznosti smo ponovno samo prestavili. Države morajo sedaj pripraviti načrte, kako bodo zmanjšale porabo fosilnih goriv, predvsem premoga.
Slovenija pa je ponovno zamudila priložnost, saj bi že sedaj lahko bila primer dobre prakse in v Glasgowu predstavila, kako prestrukturirati premogovno regijo. A tudi tega žal nismo izkoristili. Dejstvo namreč je, da je v slovenskem Podnebnem skladu že sedaj denar za nekatere konkretne spremembe, a več kot očitno ni dovolj znanja in pripravljenosti zanje. Brez tega pa so vse pobude in zaveze zgolj mrtva črka na papirju. Udeležba preštevilnih delegatov na konferencah pa samo turistična popotovanja, ki zelo povečujejo ogljični odtis in nas oddaljujejo od rešitev.