Da bodo na mizah sardele namesto pange
V zadnjih letih se vse več govori o lokalni oskrbi, kilometrih 0, iz njive na krožnik in podobnem, še vedno pa zaužijemo preveč hrane, ki je do nas potovala kilometre in kilometre, na naših krožnikih se prepogosto znajdejo živila sumljivega porekla, sadje in zelenjava iz toplih gred od kdo ve kod ter ribe in morski sadeži iz oddaljenih morij, medtem ko se slovenski kmetje soočajo s problemom, kje in komu prodati svoje pridelke, slovenski ribiči pa ulov po prenizkih cenah prodajajo v tujino. Narobe svet, skratka.
Verjamemo, da so ljudje v marketinški mrzlici označevanja izdelkov s pridevniki, kot so EKO, BIO, naravno ipd. dobesedno zmedeni in v poplavi takih in drugačnih oglasov s strani velikih trgovcev nimajo zadostnih informacij glede lokalnih pridelovalcev in dostopa do lokalno pridelanih živil. Prav zato se v stranki Z.DEJ zavzemamo za povečano dostopnost do lokalne samooskrbe ter večjo porabo izdelkov in pridelkov domačih pridelovalcev, pri čemer se zavedamo, da bo nekaj truda treba vložiti tudi v ustrezno informiranost ljudi glede prednosti uživanja živil iz lokalnega okolja.
Večini je najbrž jasno, da so domače mleko, med slovenskih čebelarjev, meso, sadje in zelenjava in drugi lokalni izdelki ter pridelki bistveno bolj zdravi in polni hranil, pomisliti pa moramo tudi na to, da oskrba iz lokalnega okolja prispeva tudi k manjšemu onesnaževanju okolja, saj so transportne poti krajše in posledično so izpusti toplogrednih plinov manjši. Prav tako se z lokalno samooskrbo zmanjša količina zavržene hrane, saj tej ni treba prepotovati pol sveta, prav tako je manjši tudi delež odpadne embalaže. Lokalno hrano nam namreč lahko dostavijo v povratnih embalažah ali okolju prijaznih gajbicah, z nakupom na tržnici ali pri bližnjem kmetu se tako lahko preprosto izognemo nepotrebnim embalažam in dodatni plastiki.
V strani Z.DEJ imamo glede lokalne samooskrbe kar nekaj konkretnih predlogov. Med drugim bi odkup lokalno pridelane hrane spodbujali s strani državnih ustanov, kot so vrtci, šole, bolnišnice, domovi za ostarele, ipd. Za to bi pri izboru najugodnejšega ponudnika, ki konkurirajo na javnih razpisih, morali ponovno ovrednotiti posamezne parametre, ki so pomembni pri javnem naročanju, pri čemer sama cena živila ne bi smela igrati najpomembnejše vloge, ampak bi morali dati pomen tudi oddaljenosti pridelovalca do končnega porabnika, ohranjenosti okolja, v katerem so živila pridelana, in podobnim merilom.
Dodatno bi lahko lokalno pridelane izdelke ponudili v uporabo lokalnemu okolju v okviru nacionalne mreže lokalnih trgovin s ponudbo lokalno pridelane hrane, v povezavi z obstoječimi tržnicami. Pri tem ukrepu pa bi vsekakor morali predhodno urediti način označevanja posameznega izdelka, in sicer tako, da ne bi vzbujali dvomov pri uporabniku glede tega, kako in kje je bilo posamezno živilo pridelano.
Verjamemo, da bomo s konkretnimi koraki, lahko dosegli to, da bodo naši otroci v vrtcih in šolah jedli sardele in ne pange, da bomo raje uživali slovenska jabolka namesto nedozorelih tropskih sadežev in da ko bomo v trgovini v poplavi izdelkov v zadregi, katerega izbrati, bomo vsakič znova dali prednost tistemu iz lokalnega okolja.